Projekt Evropska avdio knjiga predstavlja sodobno evropsko književnost o prihodnosti bivanja. V posebnem podkastu so predstavljena izbrana poglavja v hebrejščini. Pri projektu sodelujejo vse ustrezne platforme in knjižnice v javnem prostoru.
Evropska avdio knjiga bralce vabi, da odkrijejo dela sodobne evropske književnosti, ki se ukvarjajo z aktualnimi vprašanji našega časa. Podkast lako poslušate na platformah Spotify, Apple Podcasts, Google Podcasts in na spletni strani EuropeReadr Israel.
Avdio knjiga bralca skozi sedem polurnih poglavij popelje v osupljive zgodbe z zanimivimi literarnimi liki ter odpira številne možnosti za razmislek o svetu, v katerem živimo, in o prihodnosti bivanja. Posebej za ta projekt je bilo nekaj odlomkov besedil prevedenih v hebrejščino. Izbrane odlomke so posneli poklicni igralci in igralke, da bi s tem izraelskemu občinstvu ponudili kakovostno izkušnjo poslušanja literarnih del.
Izbor besedil omogoča, da Evropsko unijo, to raznoliko skupnost, ki jo združuje skupna prihodnost, raziščemo v vsej njenih posamičnih razlikah in skupnih izzivih, točkah stikanja in razhajanja, posebnostih in podobnostih. Teme, ki jih obravnavajo izbrana dela, s svojo svetovno razsežnostjo tkejo literarne vezi med Evropo in Izraelom.
Avdio knjiga je plod sodelovanja med Avstrijskim kulturnim forumom, Češkim kulturnim centrom v Bruslju, Francoskim inštitutom, Goethe-Institutom, Litovskim kulturnim inštitutom, Romunskim kulturnim inštitutom v Tel Avivu, Veleposlaništvom Republike Slovenije v Tel Avivu in delegacijo Evropske unije v Državi Izrael.
Pesnik in kritik Ján Gavura je skoval izraz »oko kameramanky« (snemalkino oko) v povezavi z njenim delom predavateljice o filmu. Ta je rahlo zavajajoč za anglofonske bralce, za katere Isherwoodova izjava »Jaz sem kamera« pripada neki drugi dobi književnega realizma. Mária nikakor ni realistka v tem smislu. Seveda zna menjavati vizualne perspektive znotraj ene same pesmi, za približevanje in oddaljevanje. Pesem 'Threatened Species' (Ogrožene vrste) se začne s pogledom iz vesolja v prvi kitici: »Pogled od zgoraj ne pripada nobenemu bogu / satelitu pa«; medtem ko deseta kitica ponuja že mikroskopski vidik: »preučujemo kožo na obrazih, / zemljevide krvnih žil, kraterje za celice.« Omeni tudi zlitje jaza z okoljem; v Márijinih pesmih so tudi človeška bitja živali in niso ločena od okolja. V njeni poeziji telo pogosto postane zunanja in notranja krajina, jukstapozicija makroskopskega in mikroskopskega pogleda, sorodnega hermetični doktrini »kakor zgoraj, tako spodaj.« Márijino poezijo berem z enakim vznemirjenjem, kot sem pred mnogimi leti prvič bral angleške metafizične pesnike.